Velike količine naboja v oblaku s prisotnimi vodnimi kapljicami povzročajo električna polja, velika približno 500–1.000 kV/m, ki obremenjujejo okoliški zrak in pospešujejo proste elektrone do take hitrosti, da ti izbijajo elektrone iz molekul, ki sestavljajo zrak. Tako nastaja vedno več nabitih delcev, plaz elektronov, ki potujejo proti zemlji. Plaz elektronov se premika zelo hitro in za seboj pušča sled dobro prevodnega ioniziranega zraka. Plaz elektronov se po nekaj 10 m ustavi, dokler po ustvarjenem prevodnem kanalu ne pride nova pošiljka elektronov, ki nadaljujejo proces. Zopet dobimo plaz elektronov, ki ustvari nov krak »stopničastega vodnika« (stepped leader) vodilne strele (slika 2.2.1).

Posamezni prebojni skoki nastajajo vsakih 40 do 100 µs na razdaljah okoli 50 m. Po vsakem preskoku se ponavadi pri nadaljnjem menja smer preboja, zaradi česa se njegovo napredovanje kaže stopničasto. Vsi delni preskoki pa iščejo svoj nasprotni pol na zemlji ali med samimi oblaki.

Ko se vodilna strela približa nasprotno nabitim objektom na zemlji na razdaljo nekaj 10 do nekaj 100 m, se na koničastih delih teh objektov vrednost električnega polja precej poveča, tako se na teh delih začnejo tvoriti nasprotno nabiti delni preboji (streamerji) v nasprotni smeri vodilne strele in jo tako krepijo ter polnijo z nasprotnoimenskim nabojem. Ko se dodatni naboj priključi v smer vodilne strele, se vzpostavi prevodni kanal ioniziranega zraka med nevihtnim oblakom in zemljo. V tem trenutku se začne glavni, najsvetlejši in najmočnejši del strele. Ioniziran zrak vodilne strele deluje kot prevodnik, prek katerega se izprazni nabiti oblak.

Slika 2.2.1: Stopničasti potek strele (t. i. stepped leader)

Različni primeri atmosfeskih razelektritev